Ko sem na kolena vzel inteligentno starejšo članico literarnega kluba, ki je bila majhna in srčkana, je začela vsak dan sedeti name.

Nekega dne so stol iz literarnega kluba posodili drugemu klubu, tako da je ostal samo en stol. Sho in Yuzu sta se prepirala, kdo naj ga dobi. Vsak je želel, da bi drugi sedel. Njuna prijaznost ju je pripeljala do mrtve točke, saj nihče ni popustil, in na koncu je Yuzujevo mnenje prevladalo, tako da je Sho moral sedeti sam. Sho se je počutil slabo, ker je sedel sam, a je nato dobil idejo. »Kaj če bi jaz, ki sedim na stolu, postal stol in bi Yuzu-senpai sedela na mojih kolenih?«